Tipologije umetniških rezidenc

Nika Mušič

Mednarodni umetniški rezidenčni programi (AiR) imajo marsikaj skupnega (osnovne skupne značilnosti smo opredelili v drugem članku v tej seriji), vendar pa so si med seboj lahko zelo različni. Vsak program s svojim pristopom lahko postavi v ospredje druge sfere umetnikovega delovanja, zato jih je mogoče klasificirati na več načinov. Tipologije so denimo lahko osnovane na dejavnostih, ki jih izvaja umetnik v času rezidence, na lastnostih programov ali pa poudarjajo pričakovanja organizatorjev programov AiR. Oglejmo si, kakšne vrste programov AiR poznamo in v kakšne predalčke jih lahko pospravimo, za ilustracijo pa naj služi nekaj primerov iz slovenske krajine AiR.

Klasifikacija z binarnimi opozicijami

Jean-Baptiste Joly je eden od ustanoviteljev mednarodne mreže Res Artis, ki že od leta 1993 povezuje organizatorje AiR po vsem svetu. Leta 2019 je z uporabo podatkovne zbirke Res Artis kot vira informacij predlagal tipologijo programov AiR, ki temelji na binarnih opozicijah. Pri oblikovanju tega pristopa je izbral dvanajst parov kriterijev, s čimer je skušal zajeti različne profile programov in ustvariti sistem, ki bi obsegal skoraj vse različice. Jolyjeve binarne opozicije lahko ponazorimo s primeri slovenskih programov AiR.

Ruralno ali urbano. To razlikovanje pride do izraza že ob koncu 19. stoletja, ko na podeželju nastanejo umetniške kolonije, v mestih pa kozmopolitske avantgardne umetniške skupnosti. Dandanes lahko v Sloveniji eno najbolj odročnih rezidenčnih izkušenj doživite v Ustvarjalnem centru Krušče, najbolj urbanim programom pa se približajo tisti, ki jih s svojo infrastrukturo ponuja Center Rog v Ljubljani.

Majhen ali velik obseg. Razlikovanje glede na velikost oziroma obseg rezidence izpostavlja tudi Policy Handbook on Artists' Residencies Evropske komisije. Sodobne rezidence so lahko zelo majhne, denimo t. i. nanorezidence (nano-residencies), in zaradi tega pogosto ostanejo neopažene; od umetnikov, ki začasno bivajo pri drugih umetnikih, do umetnikov, ki redno vabijo druge umetnike k skupnemu bivanju in ustvarjanju. Po drugi strani je primer velikega obsega finski Arteles Creative Centre, ki vsako leto sprejme več kot 90 izbranih umetnikov. Čeprav vseeno manjši od finskega, je eden največjih rezidenčnih centrov v Sloveniji Švicarija.
Upravljalci programa so umetniki ali niso.. Med programe, ki jih vodijo umetniki, lahko uvrstimo rezidence KUD Art Stays, v katerem deluje akademski slikar Jernej Forbici. Primer programov, katerih upravljalci niso umetniki, pa so tisti, ki jih vodijo javni organi – na primer Rezidenčni center Cankarjeva, ki ga upravlja Javni sklad za kulturo RS.
S stroški za umetnike ali s financiranjem. Joly označi financiranje kot »fatamorgano«, saj določeno financiranje (torej ne nujno financiranje v celoti) ponuja le 9 % organizatorjev v bazi Res Artis. Večina slovenskih organizatorjev AiR pokrije del stroškov (po navadi je to vsaj nastanitev), le redki ne nudijo nobenega financiranja. Po drugi strani obstajajo programi, pri katerih umetniki, izbrani na razpisih, nimajo stroškov – takšni so denimo rezidenca DSAF, AiR Celeia in SobaZaGosteMaribor.
Za eno področje umetnosti ali več področij.. V Sloveniji navadno programi, posvečeni določeni vrsti umetnosti, prihajajo s knjižnega področja (rezidenčni program Založbe Goga ali KUD Sodobnost), večina drugih pa zaobjema več področij ustvarjanja.
Neodvisni ali del večje organizacije. Slovenske upravljalce AiR bi lahko delili na zasebne in javne organizacije. V Kamniku programe AiR organizirata dva upravljalca, in sicer nevladna organizacija Kulturno društvo Priden možic in Javni zavod za kulturo Kamnik.
Za mednarodne ali nacionalne umetnike ali brez omejitev. Izključno za mednarodne goste sta na primer program Pisatelj v parku (za pisatelje, ki so povezani s katerim od Unescovih mest literature) in Humanistična rezidenca Branislave Sušnik (za špansko govoreče raziskovalke in umetnice). Po drugi strani Umetniška rezidenca v hiši Alojza Kocjančiča sprejme le nacionalne umetnike.
Odprti javni poziv ali samo s povabilom. Primer slovenskega programa z rednim javnim razpisom je Sovretov kabinet za prevajalce, primer programa, do katerega umetniki s področij glasbe, multimedijskih umetnosti in vizualnih umetnosti lahko dostopajo le na podlagi povabila, pa je Atelje Azil.
Nastanitev, delovni prostor ali oboje. Omogočanje nastanitve je ključno merilo za vključitev programa AiR v bazo informacijske platforme TransArtists, ki predstavlja programe AiR po svetu in je iskalno orodje za mednarodne umetnike. Tega pogoja smo se držali tudi pri evidentiranju slovenskih programov AiR za našo bazo. Večina programov na tak ali drugačen način zagotovi tudi prostore za delo, četudi morda niso del bivalnega kompleksa.
Kratkotrajno ali dolgotrajno. Trajanje rezidenčnega bivanja lahko obsega od enega ali dveh tednov (kratkotrajno) do enega ali celo dveh let (dolgotrajno). Razlike v trajanju nastajajo tudi glede na področje umetnosti. Pisatelji in vizualni umetniki se pogosto udeležujejo daljših programov, umetniki, ki delujejo kolektivno, denimo s področja uprizoritvenih umetnosti, običajno izberejo krajše. Poleg tega Policy Handbook on Artists' Residencies omenja trend krajšanja trajanja, ki odraža sodobne ekonomske razmere. V Sloveniji je eden daljših programov Designer in Residency Centra Rog (od 3 do 6 mesecev), veliko jih traja po 1 mesec, med krajšimi pa je Humanistična rezidenca Branislave Sušnik (2 tedna).
Brez pogojev ali z zahtevanim rezultatom. Ta razdelitev, podrobneje predstavljena v naslednjem poglavju, poudarja ključne razlike v pričakovanjih in zahtevah organizatorjev programov.
Stik z drugimi (mreženje) ali ustvarjalni umik. Kot bomo videli v nadaljevanju, lahko to binarno opozicijo nadgradimo v tipologijo, ki poudarja različne dejavnosti rezidentov.

Delitev po zahtevah gostiteljev

Na platformi TransArtists – verjetno zaradi osredotočenosti na praktične vidike in potrebe uporabnikov, ki iščejo ustrezne priložnosti – programe AiR najbolj splošno delijo na tiste, ki umetnikom zagotavljajo prostor in čas brez kakršnih koli pogojev (lahko se osredotočijo na raziskovanje ali ustvarjalni proces, ne da bi bili zavezani k oprijemljivemu rezultatu), in na programe, ki od umetnikov zahtevajo konkreten rezultat (zaključeno umetniško delo, razstavo, delavnico ipd.).

V Sloveniji gostitelji največkrat pričakujejo, da rezident javno predstavi svoje delo oziroma projekt (v obliki razstave, predavanja, performansa, delavnice itd.). Nekateri nimajo nobenih pričakovanj; v prvih letih programa Pisatelj v parku so denimo od rezidentov pričakovali, da bodo v času rezidence nekaj napisali in to predstavili javnosti, vendar so od tega odstopili, saj se je rezultat pogosto zdel prisiljen.

Glede na to, da večina (kar 80 %) programov na Res Artis zahteva nekakšen rezultat, Jean-Baptiste Joly v povezavi s to binarno opozicijo raje razmišlja kot o izmenjavi med gostiteljem in gostom. Moramo se vprašati, kaj pridobi od rezidence organizator programa, kaj umetnik ter ali je izmenjava pravična in uravnotežena.

Delitev po dejavnostih gostov

Če vzamemo v obzir, katere dejavnosti omogočajo umetnikom programi AiR, jih lahko splošno delimo na tiste, ki ponujajo izolacijo oziroma umik, in programe, ki spodbujajo stik z drugimi. Izolacija bo v prid umetnikom za poglobljeno raziskovanje, medtem ko bodo povezovanje z drugimi izkoristili za mreženje in promocijo.

Prav te razlike v dejavnostih so lahko osnova tudi za tipologije, ki opredeljujejo vlogo programov AiR v različnih fazah umetniškega procesa. Tipologija raziskovalke in univerzitetne profesorice Ellen Loots izpostavlja tri arhetipe programov: raziskovalno-razvojni tip oziroma zatočišče (the research and development type or refuge), produkcijski (the production type) in disperzijski arhetip (the dispersion type).

V prvi arhetip spadajo programi, ki igrajo ključno vlogo pri razvoju umetnikov. Omogočajo jim umik in osredotočenost na raziskovanje, spodbujajo (samo)refleksijo, poglabljanje vase, oblikovanje umetniške identitete ter osebno in profesionalno rast. Na umetniško delo in njegov nastanek imajo posreden ali neposreden vpliv.

Drugi arhetip zaobjema programe, ki aktivno prispevajo k umetniški produkciji, saj ponujajo primerno delovno okolje (npr. specializirane prostore z opremo) in podporo. Z dostopom do virov in sredstev se lahko umetniki posvetijo ustvarjanju, morda tudi eksperimentiranju, ki ga z običajnimi omejitvami ne bi mogli izvesti.

Tretji arhetip predstavljajo programi AiR, ki omogočajo mreženje in predstavitvene in tržne priložnosti. Delujejo kot stičišča, kjer umetniki navezujejo stike z drugimi umetniki, kuratorji, galeristi ipd. Prek teh programov postanejo umetniki bolj prepoznavni, si zgradijo mrežo kontaktov, vzpostavijo različna partnerstva ali pridejo do priložnosti za koprodukcijo.

Delitev na kronotope

Ne glede na to, ali umetniki v času rezidence ustvarjajo, raziskujejo ali se mrežijo, je osnovna funkcija programov AiR podpora umetnikovemu razvoju z zagotavljanjem časa in prostora. Profesor sociologije kulture in politike na Raziskovalnem inštitutu za umetnost v Antwerpnu Pascal Gielen ugotavlja, da rezidenca časa in prostora ne le zagotavlja, temveč ju tudi na določen način prepleta. Na osnovi teh dveh ključnih kategorij Gielen programe razvršča v štiri kronotope (koncept kronotopa je uvedel Mihail Bahtin). Hkrati poudarja, da gre za idealne tipe, ki jih v čisti obliki redko srečamo v realnosti, saj večina programov AiR združuje različne pristope. Čeprav je poudarek pri njegovi tipologiji na različnih prepletih časa in prostora, je mogoče izpostaviti tudi različne dejavnosti rezidentov – v tem smislu lahko potegnemo določene vzporednice s tipologijo Ellen Loots.

Moj kronotop (My Chronotope): številni programi AiR poskušajo poustvariti časovne in prostorske pogoje umetniškega ateljeja v izolaciji. Daleč od vsakodnevnih motenj, rutine in skrbi ima rezident priložnost za popolno introspekcijo in ustvarjanje; navdih je razumljen kot nekaj prirojenega, nekaj, kar umetnik najde v svojem najglobljem sebstvu.

Mrežni kronotop (Network Chronotope): odskočna deska za umetnika, saj ponuja številne socialne priložnosti, nujne za profesionalni razvoj. Takšna rezidenca ni umaknjena, temveč deluje kot urbano stičišče, kjer se srečajo umetnost, kapital in vplivne institucije. Dejavnosti niso introspektivne, temveč prej ekshibicionistične – umetnik mora biti opažen, da bi uspel. Čas občuti kot pritisk: obdobje rezidence je priložnost, da drugi prepoznajo njegov talent in se uveljavi.

Alter kronotop (Alter-Chronotope): umetnikom omogoča raziskovanje določenih vsebin oziroma iskanje navdiha izven sebe, v zunanjem svetu – v predmetih, naravnih ali kulturnih pojavih, veščinah, družbenih vprašanjih ipd. Gre za projektno usmerjene, tematske programe AiR, ki s svojim prostorom umetnike prinašajo v bližino nečesa drugačnega, drugosti, alteritete. Čas v tej rezidenci je obdobje, potrebno za razumevanje nečesa novega, pridobivanje spretnosti ali vzpostavljanje kontakta z določeno družbeno skupino.

Vgrajeni kronotop (Embedded Chronotope): presega časovne omejitve tradicionalnih programov. Umetnik ni le začasni gost, temveč postane del prostora in skupnosti. Čas trajanja umetnikove prisotnosti je neomejen – lahko ostane celo življenje. Navdih in ustvarjalnost ne išče zgolj v umetniškem procesu, temveč v celovitem sobivanju z okoljem. Umetnikov prostor postane del širše skupnosti, umetnost pa se staplja z vsakdanjim življenjem.

Delitev po namenu AiR in organizacijski strukturi

Iz glavnega namena programov AiR (razvoj in raziskovanje ali produkcija) izhaja tudi tipologija v priročniku Evropske komisije Policy Handbook on Artists' Residencies. Toda ta ni osnovana zgolj na funkciji programov, temveč temelji tudi na njihovi organizacijski strukturi in kontekstu. Če se vprašamo, kdo organizira in vodi program, kakšen je glavni namen programa in kako je ta zasnovan ter kakšna je vloga gostujočega umetnika, lahko oblikujemo sedem modelov. V priročniku je poudarjeno, da čeprav je ta razvrstitev uporabna, se je treba zavedati, da so možne tudi druge tipologije in klasifikacije.

»Klasični« model rezidence: Vlade in skladi vlagajo v rezidenčne institucije, ki so pogosto zelo uveljavljene in ugledne. Programe, ki se osredotočajo na razvoj umetnikov in njihovih del, ustanove izvajajo kot glavno dejavnost, njihov ugled pa privablja kuratorje, programske vodje in zbiratelje, kar spodbuja umetniško izmenjavo in razvoj. Programi pogosto vključujejo javne dejavnosti, kot so razstave, odprti ateljeji in srečanja.

Rezidence, povezane z umetniškimi institucijami in festivali: Prednost programov v okviru sodobnih umetniških centrov ali institucij je bližina umetniškega okolja s profesionalnim upravljanjem, promocijo in dostopom do zainteresiranega občinstva. Pogosto nudijo priložnosti, da umetniki predstavijo svoja dela.

Rezidenčni centri, ki jih vodijo umetniki: Ker jih ustanavljajo umetniki ali umetniški kolektivi, imajo ti programi jasno vizijo, ki odraža interese in prioritete njihovih ustanoviteljev, in so pogosto osredotočeni na določeno umetniško področje ali mrežo.

Raziskovalne rezidence: Pri teh je umetniški proces osredotočen na raziskovanje in eksperimentiranje. Včasih umetniki oblikujejo tudi rešitve in alternativne pristope k vprašanjem, ki izvirajo iz raziskovanja. Od tematskih rezidenc se raziskovalne razlikujejo po tesnih odnosih, ki jih vzpostavljajo med umetnikom in ljudmi ali kraji.

Tematske rezidence: Namen programov, ki so osredotočeni na določeno temo, presega zgolj umetniški razvoj in vključuje širše družbene ali kulturne cilje. Programi so lahko povezani z dediščino, regionalno identiteto ali specifično tematiko, kot so ekologija, socialna pravičnost in tehnološki razvoj.

Produkcijske rezidence: V ospredju je praktična realizacija umetniškega projekta, programi pa umetnikom zagotavljajo infrastrukturo, material in strokovno podporo, potrebno za izvedbo njihovega dela. Ta model je pogost pri področjih, ki zahtevajo specifične tehnične pogoje.

Interdisciplinarne in medsektorske rezidence: V to skupino sodijo programi, ki prepletajo različne ustvarjalne sektorje ali celo sektorje izven umetnosti. Organizatorji programov in gostujoči umetniki raziskujejo možnosti povezovanja z znanostjo in tehnologijo, kar presega klasične umetniške prakse in spodbuja inovativne pristope.

Različni modeli programov AiR umetnikom omogočajo razvoj, raziskovanje in produkcijo v različnih kontekstih ter organizacijskih strukturah. V zadnjih letih je opaziti vse večji premik k interdisciplinarnim in medsektorskim programom, ki prinašajo nove pristope in oblike sodelovanja ter nakazujejo pomembne trende.

Glej tudi

Zunanje povezave

O članku

Pripravila Nika Mušič, Motovila, marec 2025.

Članek je izvorno nastal v okviru aktivnosti, ki jih zavod Motovila izvaja za projekt »Razvoj in nadgradnja informacijskih portalov Ministrstva za kulturo za prehod na platformo e-Kultura«, in je v angleščini objavljen na portalu Culture.si. Projekt se izvaja na podlagi konzorcijske pogodbe za izvedbo javnega naročila, sklenjene med Društvom Ljudmila (vodja) in zavodom Motovila (partner), ter krovne pogodbe, ki jo je Društvo Ljudmila kot krovni izvajalec sklenilo z Ministrstvom za kulturo RS.